Na vsaki »živalski farmi« vedno živijo tudi obstranci, ki ne glede na teror razkrivajo njeno zakrito resnico. Primož Truba, protagonist Osojnikovega potopisno-fantastičnega romana Svinje letijo v nebo, je eden od njih. Njegovo obstranstvo ni toliko osebna izbira, kolikor posledica prestopanja okvirov, ki jih predenj postavlja družba in politika dežele, v kateri živi. Deželi vlada skorumpirana klika, ki ji je uspelo priti na oblast in z vztrajnim ponavljanjem svojo laž postopoma uveljaviti za resnico ter sistem vrednot preobrniti na glavo. V družbi, kjer sta potrošništvo in kriminal prignana do skrajnosti, je meja med javno in zasebno sfero popolnoma izbrisana: tudi zasebno življenje je strogo nadzorovano in javno preganjano. Razlog za obsodbo Primoža Trube in za ritualni linč njegove podobe, ki ga izvedejo v njegovi odsotnosti pod krinko obsodbe zaradi nekonvencionalnega ljubezenskega razmerja, ki ga ima s svojo sestrično Tanjo, je namreč nepristajanje na kriminalno in skorumpirano nasilje oblastnikov.

Ime glavnega junaka aludira na začetnika slovenske knjige, Primoža Trubarja, in posredno na enega prvih požigov knjig na svetu, ki se je v Ljubljani zgodil že leta 1600. To ni naključje. Primož Truba je ustvarjalec posebne govorice. Govorice, ki ustanavlja svet, da sploh obstaja, živi. Kako v luči življenja zares dojeti, kaj pomenijo rigidni okviri (slovenskega) tradicionalnega odnosa do jezika, ki ne dopušča nobenih odstopanj od preskriptivne norme in radikalno uničuje in zavira – nekoč na grmadi, danes pa s sodobnejšimi, ponotranjenimi oblikami – vsako živo ustvarjalnost? Zakaj bi se v jeziku zrcaljeni izkušenjski svet pisatelja moral prilagajati omejujočim zapovedim doživljajskega kanona, ki vzpon na Himalajo enači s sprehodom na Ljubljanski grad? Isto velja tudi za drugačne, celovitejše odnose med ljudmi ali za ljubezen, ki izstopa iz zastarelih, tradicionalno zapovedanih oblik. To so niti, ki spletajo in oživljajo tkivo romana.

Roman Svinje letijo v nebo je zagotovo predvsem knjiga strasti. Ne le strasti v nemogočem ljubezenskem razmerju med Trubo in njegovo sestrično ali svobodne strasti nepokornega obstranca, temveč strasti nasploh, strasti pisanja in strasti življenja. Ta strast ne more biti nikoli izsušena, saj prav ona žene človeka ven in naprej, ne glede na režim na »živalski farmi«, ki mu kljub zločinu njegov totalitarni projekt na koncu vedno spodleti.